Kdor je imel srečo v lepem jutru, ko sonce obsije gorenjske vrhove in ravnine, potovati po magistralni cesti od Podbrezij proti Brezjam, se mu je tam, kjer se začenja viadukt Lešnica in za njim Ljubensko polje, odprl eden najlepših pogledov, kar jih ima Gorenjska: naselje s cerkvijo na pobočju in v ozadju Triglav. To je Ljubno, značilna gorenjska vas, z enkratno lego in toliko pristnimi slovenskimi posebnostmi, kot jih najdemo stežka še kje. Čeprav je tudi sem že pridrl duh časa, se bo obiskovalec tu še vedno srečal s tistimi ponosnimi gorenjskimi hišami, kakor so jih opisovali Tavčar, Jalen, Finžgar in drugi, z ljudmi, ki spominjajo na dogajanja iz njih romanov in pripovedi. Po ozkih ulicah, mimo trdnih kmečkih hiš, kjer so vrata in okna obdana s kamnom zelencem, zavarovana z igrivo razgibanimi mrežami (“gautri”) ter okrašena z lepimi freskami različnih zavetnikov in priprošnjikov v sili. Pod “ganki” z nageljni in drugimi rožami se današnji romar povzpne k nekdaj slavni in obiskani romarski cerkvi Udarjene Marije v Ljubnem.

Dostop: z avtom do cerkve, z avtobusom do avtobusne postaje v Podnartu, nato peš dobrih 1000 korakov.

Malo romarjev, ki danes po cesti potujejo tod mimo, še ve, da je v Ljubnem Marijina božja pot. Zasenčila jo je slava brezjanskega svetišča v soseščini. Nekateri pa vseeno še vedno zaidejo sem, morda po davni zaobljubi.

Ljubno je ena od najstarejših slovenskih božjih poti. Pred 300 leti se je z nenavadnim in čudežnim dogodkom, večkrat izpričanim tudi pisno, začela božja pot. Ljubno je takrat imelo majhno cerkvico sv. Lovrenca, ki so ji rekli sv. Lovrenc v leščevju. Ta mala cerkvica je imela lopo in v njej Marijin kip. Spadala je pod župnijo Podbrezje. Tistega leta so prenavljali cerkev. Pomagal je tudi zidar Gregor Eržen, ki je imel dekle z imenom Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa, je gledal Marijo in si govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija lepše. Zazdelo se mu je, da mu je Marijin kip odkimal, da to ni res.

Ljudska pripoved poroča tudi, da je zidar gledal Marijin kip in rekel: »Kaj me gledaš, lipov les« in udaril Marijo, ona pa mu je odgovorila: »Res sem lipov les, pa tudi Marija vmes.«

To ga je razjezilo in je z zidarskim kladivom udaril na Marijino sence. Zgodilo se je nekaj nerazložljivega. Iz rane lesenega kipa je začela teči kri. Takoj so pritekle žene in začele kri brisati, vendar se ni hotela ustaviti. Ljudi je tako prevzelo, da so poklicali župnika Engelmana v Podbrezjah, naj pride pogledat. Župnik je dal kip popraviti, a zaman. Vsakokrat, ko so rano zakrili, se je na novo pokazala. Ta rana se vidi še danes. Čudežni dogodek se je razvedel po vsej deželi. Marijin kip so postavili v tron velikega oltarja. Začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno. Zidarju ni upal nihče dati odveze za storjeno dejanje, zato je odšel na

spokorno romanje v Rim. Po dveh letih se je spokorjen vrnil domov in pokleknil pred Marijo. Ta se mu je v znamenje odpuščanja nasmehnila. Zgodba je danes naslikana na oboku prezbiterija. Pravijo, da si je zidar Gregor zadal posebno nalogo: vsakega bo spodbujal k Marijinemu češčenju. Rad je tudi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zgodbo in pričevanja ljudi, ki so to doživeli, je zapisal kaplan Sebastijan Pogačar, ki je pastiroval v Ljubnem v letih 1755 do 1762. Ljudje pa še vedo, da je sredi cerkve pod današnjim tlakom grobnica, kjer so pokopane žene, ki so Mariji brisale kri.

Božja pot je že od začetka tako zacvetela, da so se kmalu, verjetno okrog leta 1747, odločili za gradnjo nove cerkve. Leta 1820 je pogorela. Nedotaknjen je ostal le veliki oltar. Kasneje so prizidali še stransko kapelo sv. Treh kraljev. Kot pravi izročilo, je bila zidana po zaobljubi neke družine, ki je stanovala pri Hlevarju in jim je umrl otrok, a po Marijini priprošnji zopet oživel. Številne druge votivne slike, ki vise okrog oltarja, še dandanes pričajo o zaupanju romarjev do Marije. Sloves božje poti je segel na Hrvaško, saj med lepimi votivnimi podobami najdemo zaobljubljeno nekega grofa iz Petrinje na Hrvaškem. Ena najbolj zanimivih pa je tista, ki prikazuje dobro in slabo opravljeno spoved. K slovesu božje poti je pripomogla tudi bratovščina Matere božje za srečno smrt, ustanovljena leta 1704.

Ljubenska božja pot je po letu 1863, ko je zacvetela brezjanska, začela toniti v pozabo. Še vedno pa je vabljiva, v njej kraljuje isti Marijin kip. Prostorna cerkev, z vso bogato opremo iz časov cvetoče božje poti, nas vabi na obisk.

Avtor: Franci Petrič 
Foto: Marjan Smerke

Vas Ljubno leži na strmem jugozahodnem pobočju ljubenskega polja. Prvotno so vas imenovali Luben, kar je v staroslovanščini pomenilo vzpetino ali pobočje, čelo. Skozi predor ljubenskega hriba danes pelje avtocesta.

Prvi zapisani podatki o našem kraju so iz leta 1538 in omenjajo lončarsko in keramičarsko obrt. Prvotno je naše področje spadalo pod pražupnije Kranj, oz. Šmartin pri Kranju; kasneje pa pod župnijo Podbrezje. Vas je imela svojo cerkev, posvečeno svetemu Lovrencu. Danes je znana pod imenom »Marija udarjena«, po zgoraj opisanih dogodkih v letu 1692. Zaradi vse večjega števila romarjev je bil v Ljubnem potreben stalni duhovnik. Leta 1735 so zato ustanovili ekspozituro in leta 1786 župnijo.

Sedanjo cerkev so gradili okrog leta 1600 in jo skozi stoletja večkrat povečali. Posvečena je bila šele leta 1824. Sedanji zvonik so zidali leta 1747. Freske v prezbiteriju predstavljajo zgodbo o udarjeni Mariji. Glavi oltar je kakovostno intarzijsko delo iz 18. stoletja in ne vemo, kdo ga je naredil. Stranski oltarji so: Sv. Jurij, Sv. Uršula in oltar sv. Treh kraljev iz leta 1868. Vse stranske oltarje je izdelal kamnosek Vurnik iz Radovljice. Zunaj na fasadi cerkve je velika freska svetega Krištofa, ki jo je leta 1947 naslikal Miha Maleš.

Informacije:

Župnija Ljubno na Gorenjskem
Ljubno 81, 4244 Podnart

Jože Tomšič, župnik

tel.: 041 735 756

Dostop: z avtom do cerkve, z avtobusom do avtobusne postaje na Posavcu, nato peš dobrih 1000 korakov.

Glavni shodi: Lovrenčeva nedelja in veliki šmaren, Marijini prazniki.